Charles Baudelaire, Paul Verlaine, Janko Kersnik, Anton Aškerc in Simon Gregorčič: književna dela, teme, motivi in ideje

Charles Baudelaire: Tujec

Je najpomembnejši novoromantični lirik, začetnik modernistične lirike.

Pesniški zbirki

• Rože zla (1857)
• Pariški spleen

Uvodna pesem v zbirki Rože zla je namenjena bralcu, ki ga dejansko ni več; besedilo ni namenjeno nikomur, bralce poskuša pritegniti z grdim. Z njim se pojavi nerazumljivost poezije. Baudelaire je prvi, ki uveljavi pesem v prozi. Njegova naslednika sta Rimbaud in Mallarmé.

Tujec

Gre za novoromantično pesem, v kateri je v ospredju položaj posameznika, ki hrepeni po najvišji lepoti in resnici, zato mu je stvarni svet tuj. Gre za skrajnejše hrepenenje kot pri romantikih. Predmet svojega poželenja tujec ponazori s prispodobo oblakov. Izpostavljen je človekov odnos do družine, prijateljstva, domovine, lepote, vere in ljubezni do narave ter nečesa višjega.

• Tema: dialog med izpraševalcem in tujcem o položaju posameznika, ki hrepeni po nedosegljivem (podoba oblakov)
• Motivi: motiv tujstva, osamljenosti, izločenosti
• Ideja: opredelitev vrednot, ki so le še navidezne
• Slogovne značilnosti: zamolk, naštevanje, stopnjevanje
• Literarna vrsta: pesem v prozi (pesniška oblika, napisana v prozi, hkrati pa izrazito lirska, bogata s pesniškimi sredstvi)

Pesem Tujec je novoromantična pesem, saj so v ospredju čustva, izjemna občutljivost in hrepenenje po nedosegljivem.

Charles Baudelaire: Omamljajte se!

Pesem deluje izzivalno, saj nagovarja k čutnemu in telesnemu ugodju (omami). Človek naj se ne ukloni zapovedim meščanstva, pač pa naj se preda omami, ki je nujna za beg iz resničnega sveta. Čas je poosebljen, pisan z veliko, ura ima simbolen pomen minljivosti in nehanja (vprašajte uro in vse, kar beži). Pesem poziva k umiku iz realnosti v subjektivno dojemanje resničnosti; resničnost je znosna le skozi omamo.

• Tema: doživljanje vsakdanje stvarnosti, pred katero se zatekamo v omamo
• Motivi: poziv k omami, motiv časa, ki nas nenehno preganja, motiv praznine sveta, minljivosti
• Ideje: dekadenčne: nagovarjanje k ugodju (telesnemu in čutnemu), naveličanost v življenju (beg pred resničnim svetom), upor proti ustaljenim vrednotam
• Slogovne značilnosti: ponavljanje besed, besednih zvez, poosebitve, naštevanje
• Literarna vrsta: pesem v prozi

Charles Baudelaire: Sorodnosti

Pesem je izšla v Rožah zla (1857). Predstavlja začetek simbolizma in je na prehodu med tradicionalno in modernistično poezijo. Predstavljen je svet, poln vonjav, glasov in simbolov, ki delujejo na človeka. Pesem je podoba bivanja, ki je svetlo, sončno, dobro. Vse stvari so zlite in sobivajoče. Glavni namen pesmi je v človeku prebuditi čustva.

• Tema: skrivno soglasje vseh čutov, občutij, vonjav, barv
• Motivi: tempelj, simboli, noč, svetloba, tema
• Ideja: odkrivanje skrivnostne resničnosti, podobe bivanja, ki je svetla, harmonična in popolna
• Literarna vrsta: sonet

Paul Verlaine: Jesenska pesem

Napisal je več pesniških zbirk, najpomembnejše so: Saturnijske pesmi, Galantna slavja, Dobra pesem, Romance brez besed, Modrost. Pisal je tudi pripovedna in polliterarna besedila; najpomembnejši so njegovi eseji Prekleti pesniki. Pisal je izpovedno in razpoloženjsko liriko, kjer je najopaznejša smer nova romantika.

Bil je velik Baudelairov občudovalec in je zaslovel kot pesnik izrazite zvočnosti in bogate spevnosti. S poudarjanjem zvočne podobe nad pomensko je svoje pesmi približal glasbi.

Jesenska pesem

Pesem je v zbirki Saturnijske pesmi (1866). Gre za trenutno doživetje jesenske sivine (otožnost, vzdihi violin, nostalgija, nemir), spomine, nato se pesnik prepusti usodi (In grem od tod / z vetrom na pot).

• Tema: spomini na preteklost in prepustitev usodi v jesenski sivini
• Motivi: spomin, minevanje življenja, vzdihi, jesen, strto srce, veter, mrtev list
• Ideja: človek je nemočen proti višjim silam, zato se prepusti usodi (vetru, ki ga nosi sem in tja)
• Slogovne značilnosti: asonanca, okrasni pridevek, poosebitev, primera, onomatopoija
• Zunanja zgradba: tri šestvrstične kitice, različno dolgi verzi, svoboden verz
• Literarna vrsta: impresionistična pesem

Verlaine je poudarjal zvočno podobo pesmi kot njeno pomensko plat, s čimer je svoje pesmi približal glasbi.

Janko Kersnik: Jara gospoda

Jara gospoda so prebivalci manjših krajev, ki so se dokopali do bogastva in so v navadah in obnašanju posneli malomeščane.

• Tema: napredovanje in moralna trhlost trške inteligence
• Motivi: nepremišljen zakon med Ančko in sodnikom Andrejem Vrbanojem, zapeljevanje, prijateljstvo, motiv šumečega potoka
• Ideja: kritika trškega malomeščanstva in njegove morale
• Literarna vrsta: roman/povest
• Zgradba: predzgodba (imenovanje sodnika), zgodba (sodnikov in duhovnikov prihod, poroka z Ančko, praznovanje 100-letnice fare, prešuštvo, anonimno pismo), epilog (10 let kasneje, ko Pavel sodi Ančki). Roman ima sintetično-analitično zgradbo. V analitičnem delu je bralcu predstavljen spor med Pavlom in Andrejem zaradi učiteljice Julke. Sintetična je zgodba, ki se kronološko odvija pred nami.
• Slog: v romanu se prepletajo realistične in idealistične prvine, kar je značilno za poetični realizem. Idiličnost avtor ustvarja z opisi narave; za poetični realizem je značilna tudi moralna izravnava (Ančka mora svoj zakonolom plačati z življenjem).
• Jezik: realističen

Anton Aškerc: Mejnik

• Tematika: socialna
• Tema: Martinovo vračanje s sejma po opravljeni dobri kupčiji
• Motivi: sejem, dobra kupčija, strah, srečanje z duhom, pobeg, novica o smrti soseda Vida
• Ideja: ljudsko spoznanje, da mora človek poravnati krivice, ki jih je storil v življenju, sicer nima miru po smrti
• Slogovne značilnosti: narečni izrazi, zamolk, vzklik, dialog, monolog
• Literarna vrsta: realistična balada. Realistična je zato, ker je Martinovo srečanje z duhom umrlega soseda Vida mogoče razložiti kot privid opitega človeka; realističen je tudi slog, ki je jedrnat, jezik pa vsakdanji. Balada je lirsko-epska ali epska pesem, za katero so značilni dramatski trikotnik (zasnova: Martinovo vračanje s sejma; zaplet: Martinov strah; vrh: srečanje z duhom; razplet: Martinov pobeg in novica o smrti soseda Vida), dialog, monolog in temačno vzdušje.

Simon Gregorčič: Človeka nikar!

Nastanek pesmi

Pesem je verjetno nastala že leta 1873, po srečanju z Dragojilo Milekovo. Prvič jo je (brez podpisa) objavil šele leta 1877 v Zvonu. Ko jo je objavil v Poezijah, jo je še posebej ostro napadel Anton Mahnič, češ da je to pesem brezverca, ne pa duhovnika. Čeprav je Gregorčič vedel, da je ta kritika neupravičena, ga je močno prizadela; to je bil eden od razlogov za usihanje Gregorčičeve pesniške moči.

• Tematika: bivanjska
• Tema: razmišljanje o življenju in smrti
• Motivi: zrenje v božjo delavnico, odsotnost smrti, novo življenje, prošnja Bogu razl.

Je razmišljujoča (refleksivna, meditativna) pesem. Čeprav ni razdeljena na kitice, je vsebinsko izrazito dvodelna.

V prvem delu pesnik gleda v božjo delavnico in opazuje stvarnika pri delu; vse stvarstvo dojema kot venomer prelivajoče se življenje in presnavljanje. Človekovo žalovanje ob smrti je torej nesmiselno, saj smrti ni. Človekova smrt je le osvobajanje duše iz okov telesa. Duša najde pot k Bogu, zemeljskim ostankom pa Bog vdihne novo življenje.

V drugem delu izpoved postane izrazito osebna, saj pesnik tudi sebe vidi vključenega v ta vesoljni red. Tudi njegova smrt ne bo prava smrt, ampak nadaljnje življenje, saj bo Bog iz njegovega telesa ustvaril novo življenje. Tu se v vsej ostrini pokaže Gregorčičev življenjski problem, njegova notranja razklanost, razpetost med duhovniški poklic in željo po posvetni sreči. Krik, s katerim se pesem konča, je izraz njegovega trpljenja, pa tudi želje, da bi drugo bitje ne trpelo tako kot on.

• Osrednji motiv je romantično nasprotje med pesnikovim hrepenenjem po sreči in stvarnim življenjskim položajem, ki mu to srečo onemogoča. Pesimistično svetobolje je Gregorčič prek Stritarja prevzel iz romantike, vendar ga je dojemal zelo osebno, ne kot nekaj splošno veljavnega.
• Ideja: v pesmi Človeka nikar! je očitno, da pesnik priznava dvojnost bivanja: neumrljivo dušo in umrljivo telo. S svojimi predstavami o večnem presnavljanju življenja se je približal panteizmu, filozofskemu nauku, ki enači boga z naravo, vendar ne tako, da bi zanikal katoliško vero.
• Literarna vrsta: psalm. Oblikovana je kot samogovor oz. nagovor, s katerim se lirski subjekt v svoji stiski obrača na Boga. Začne se kot hvalnica Bogu, nato pa se spremeni v prošnjo, molitev, ki se stopnjuje s končnim vzklikom.